Stepni volk (1927), eno najbolj priljubljenih del Hermanna Hesseja, govori o junakovi dvojni naravi človeka in volka, ki junaka obsodi na moteno življenje.

Knjiga delno temelji na biografiji Hermanna Hesseja, ki se je vse življenje spopadal z depresijo. Napisana je bila v času izolacije in osamljenosti, v obdobju krize, ko je bil avtor star približno 50 let.

Roman govori o notranjih psiholoških razhajanjih in protislovjih ter neidentifikaciji s takratno meščansko družbo.

Stepni volk so kritiki označili za eno najbolj inovativnih avtorjevih del, in tukaj je razlog za to.

Ilustracija Divji pes Corinne Reid, ki jo je navdihnila divja narava človeka.

Povzetek knjige

Roman je sestavljen iz štirih delov:

• Uvod
• Anotacije Harryja Hallerja: samo za nore ljudi
• Steppenwolfov traktat: Ni za vsakogar
• Sledijo opombe Harryja Hallerja

Uvod

Uvod je napisal nečak lastnika sobe, ki jo je najel Harry Haller, glavni junak, ki je urednik in izraža svoje dvoumno mnenje o Harryju, ki ga ceni in ga ima za izjemno inteligentno in duhovno bitje, a hkrati za človeka, ki je duhovno bolan.

Urednik, predstavlja Stepni volk kot rokopis, ki ga je napisal Harry Haller, in ga opisuje kot fikcijo, čeprav ne dvomi, da so nanj vplivale resnične okoliščine.

Anotacije Harryja Hallerja: samo za norce

Harry Haller se odloči najeti nekaj sob. Predstavi se kot tujec, intelektualec, ljubitelj poezije, ki se v svoji duševnosti spopada z veliko tesnobo. Imenuje se "stepski volk", ki je obsojen na nerazumevanje in osamljenost.

Neke noči, ko gre ven, se nad temnimi vrati pojavi skrivnosten napis: "Čarobno gledališče... Vstop ni za vsakogar." In trenutek pozneje: "... Samo za norce..." Harry ne more odpreti vrat, vendar se pojavi trgovec z velikim oglasom za čarobno gledališče, in ko ga Harry vpraša, mu izroči majhno knjigo. Ko pride v svojo hišo, Harry na svoje presenečenje odkrije, da je knjigaje napisano o njem.

Steppenwolfov traktat: Ni za vsakogar

Knjiga, ki jo je našel Harry, je manifest, ki z objektivnim in kritičnim pogledom izraža konflikte, prednosti in slabosti vseh tistih, ki se imajo za stepske volkove. Menijo, da se v njih odvija notranji boj med njihovim najplemenitejšim delom, človeškim, in njihovim najnižjim delom, živalskim.

Manifest izraža Harryjevo odločitev, da bo pri petdesetih letih naredil samomor, in Harry to odločitev odobrava.

Sledijo opombe Harryja Hallerja

Razočaran nad meščanskim življenjem, občuti globoko osamljenost in razmišlja o samomoru.Po večurni hoji Harry pride v bar. Črni orel Tam spozna Hermine, lepo mlado žensko, ki živi od moških. Hermine Harryja obravnava, kot da bi bil njen sin, in ga poziva, naj jo uboga v vsem, kar zahteva.

Hermine ga uči preprostih užitkov življenja, kot sta uživanje in nakup gramofona za poslušanje glasbe. Seznani ga tudi s svojima prijateljema, Paulom, glasbenikom, ki se predaja hedonizmu, in lepo mlado Marijo, ki postane Harryjeva ljubica. Hermine Harryja opozori, da mora izpolniti njeno zadnjo željo, da jo ubije.

Harry je povabljen na veliki kostumski ples, na katerem s poročnim plesom posveti svojo ljubezen do Hermine. Na koncu jih Paul povabi, naj uživajo v njegovem čarobnem gledališču.

Ob vhodu v gledališče je veliko ogledalo, v katerem se zrcalijo številne osebe, s katerimi se Harry identificira, ne le volk in človek. Da bi vstopil, se mora Harry glasno smejati vsem tem osebam.

Gledališče sestavljajo neskončna vrata, za katerimi se skriva vse, kar Harry išče. doživljanje gledališča je podobno nočni mori: najprej doživi vojno, nato prostor z vsemi ženskami, ki si jih je Harry kdajkoli želel, nato globok pogovor z Mozartom, v katerem Harry kritizira Goetheja.

Na koncu Harry najde Hermino in Pabla, ki spita in sta gola. Prepričan, da je to trenutek, da izpolni Herminino zadnjo željo, jo zabode. V tistem trenutku se pojavi Mozart, Harryjev veliki idol in mentor. Mozart Harryja poziva, naj manj kritizira, več posluša in se nauči smejati življenju.

Ker je iluzijo v gledališču vzel za resničnost in umoril iluzijo, ki predstavlja Hermiono, je Harry obsojen na obglavljenje. Porota obsodi Harryja na večno življenje, mu za dvanajst ur prepove vstop v čarobno gledališče in ga zasmehuje z neznosnim smehom. Na koncu Harry spozna, da mora poskusiti preurediti koščke, ki sestavljajo njegovoživljenje, ko se poskušam naučiti smejati.

Analiza knjige

Roman se vrti okoli analize, preučevanja in razlage Harryja Hallerja, zlasti preučevanja njegovega uma in psihe.

O Harryju imamo različne poglede: urednikov pogled, objektivno predstavitev "Steppenwolf Tractat", pogled, ki se odraža v pesmih, ki jih je napisal Harry, in nazadnje pogled samega Harryja Hallerja.

Pripoved, ritem in ton so odvisni od Harryjevega uma in razpoloženja, v nekaterih delih pa so meje med fikcijo in resničnostjo zabrisane in namesto logike in racionalnega časa sledijo domišljiji, metafori, simbolom in sanjam.

Kaj je stepski volk?

Stepnega volka lahko razumemo kot metaforo za tip človeka. Je predvsem oseba, ki je nezadovoljna s seboj in svojim življenjem, saj meni, da je sestavljena iz dveh nezdružljivih narav: volka in človeka.

Človeku pripadajo "lepe misli", "plemenita in nežna občutja" in tako imenovana "dobra dejanja". Volk se je vsemu temu sarkastično posmehoval, "dihal je sovraštvo in bil strašen sovražnik vseh ljudi ter njihovih lažnivih in nenaravnih manir in običajev".

Ti dve naravi "sta bili v stalnem in smrtnem sovraštvu in vsaka je živela izključno za mučeništvo druge (....)".

Mučen umetnik in blodnje o veličini

Stepski volk je razpet med dve polarno nasprotni naravi, ki bolj kot človeka in volka spominjata na božansko in demonsko. Podvržen je tavanju med iluzijami veličine in najglobljimi brezni krivde in depresije. Je tudi občutljivo bitje, ki intenzivno živi, da bi cenil umetniško delo ali branil svoje misli.

To so ljudje, ki so na obrobju; podobno kot tujec ne pripadajo svetu, v katerem živijo, in imajo edinstven, drugačen pogled. So tudi izjemno inteligentni in se radi izgubljajo v labirintih svojega uma in misli, zato ne znajo preprosto živeti, temveč le razmišljati, filozofirati, razumeti, kritizirati, analizirati itd.

Na čustvenem področju večino časa živijo v globoki depresiji. so nočna bitja: zjutraj se počutijo katastrofalno, zvečer pa dosežejo najvišji vrh energije. njihova depresivna stanja prekinjajo trenutki ekstaze, v katerih se jim zdi, da so imeli stik z večnostjo in s samim božanstvom.

V teh trenutkih lahko ustvarijo svoje najbolj popolne umetnine in tudi ti trenutki po tej logiki trdijo, da daleč nadomeščajo žalost vseh drugih. Trenutek ustvarjanja je opisan na ta način:

(...) v redkih trenutkih sreče nekaj tako močnega in tako neizrekljivo lepega, pena trenutne blaženosti pogosto skoči tako visoko in bleščeče nad morje trpljenja, da ta kratek preblisk sreče doseže in sijajno očara druge. Tako nastajajo kot dragocena in minljiva pena sreče nad morjem trpljenja vsa tista delaumetnost, v kateri se en sam trpinčen človek za trenutek dvigne tako visoko nad svojo usodo, da je njegova blaženost videti kot zvezda, in vsem, ki jo vidijo, se zdi nekaj večnega, kot njihove lastne sanje o sreči. (....)

Mazohizem, kazen in krivda

Tem globokim stanjem depresije sledijo kriza krivde, želja po kaznovanju do te mere, da se človek začne zagovarjati, samodestruktivno vedenje in samomorilne misli.

Mazohist najde svojo identiteto, definicijo in lastno vrednost v svoji vztrajnosti pri trpljenju. To je torej značilna misel stepskega volka:

Zelo me zanima, koliko je človek v resnici sposoben zdržati. Ko bom dosegel mejo znosnega, samo odprite vrata in bom ven.

Biti obsojen na smrt, tako kot Harry v Čarobnem gledališču, je za mazohista idealna in popolna situacija: predstavlja "zasluženo" kazen, ki mu ne bo povzročila le bolečine, ampak tudi končala življenje, umiranje pa je tudi njegova najgloblja želja.

Svoboda, neodvisnost in samota

Stepski volk ne sklepa kompromisov in se dosledno obnaša v skladu z lastnim vrednostnim redom (in ne v skladu z družbenimi ali drugimi zunanjimi interesi) ter tako ohranja svojo integriteto:

"Nikoli se ni prodal za denar ali udobje, nikoli ženskam ali mogotcem; več kot stokrat je zavrgel in pustil ob strani tisto, kar je v očeh vsega sveta predstavljalo njegove odlike in prednosti, da bi namesto tega ohranil svojo svobodo.

Njegova najdragocenejša vrednota je svoboda in neodvisnost, v tem smislu se nanaša na divjo naravo volka, ki se ne pusti ukrotiti in uboga le svoje muhe.

To je svoboda s previsoko ceno: "(...) njegovo življenje nima bistva, nima oblike." Nima odgovornosti, nima namena, ni produktiven in ne prispeva k družbi, kot bi prispeval nekdo, ki ima poklic ali obrt.

Živi v popolni samoti:

Obramba njegove najdragocenejše vrednote, svobode, je postala ena njegovih največjih obsodb. Osamljenost je tako pomemben in globok vidik, da jo primerjajo celo s smrtjo:

(...) njegova neodvisnost je bila smrt, da je sam, da ga svet na zlovešč način zapušča, da mu ljudje niso pomembni; pravzaprav mu tudi ni mar zase, da se počasi utaplja v vse bolj tesnem ozračju neprijaznosti in osamljenosti.

Kritika buržoazije

Stepni volk ima do meščanstva protisloven odnos: po eni strani prezira povprečnost, konformizem in produktivnost meščanskega razmišljanja, po drugi strani pa ga privlačijo udobje, red, čistoča in varnost, ki ga spominjajo na mater in dom.

Iz diskurza Stepnega volka izhaja, da je meščanstvo predvsem povprečno in brezbrižno. Ni predano nobenemu vzroku: niti duhovnemu klicu niti hedonizmu nizkih užitkov. Živi v udobnem položaju na sredini, le malo od teh dveh svetov, in zagovarja predvsem "jaz" in posameznika, za katerega predajanje kateremu koli vzroku pomeni njegovo uničenje.

Ta kritika se nanaša tudi na takratno vlado v vzdušju želje po vojni v Nemčiji pred drugo svetovno vojno in tudi na težnjo, da ne prevzamemo individualne odgovornosti za vlado:

Meščan je torej po naravi bitje šibkega življenjskega impulza, strah, strah ga je predati se, zlahka se mu vlada. Zato je oblast zamenjal z vladavino večine, silo z zakonom, odgovornost z volilnim sistemom.

Večkratni samopostrežni

V romanu je jasno razvidno, da je obravnavanje identitete kot enotnosti zgolj iluzija. Človek ni le del človeka in del živali, kot je menil Harry Haller, temveč ima še veliko drugih vidikov. Identiteta je bolj podobna številnim plastem čebule. Tudi pojem "jaz" je več kot objektiven pojem, je fikcija, ki jo je mogoče konstruirati insprememba:

Človek nikakor ni trden in trajen izdelek (to je bil kljub nasprotnim predstavam modrecev ideal antike), je prej preizkušnja in prehod; je le ozek in nevaren most med naravo in duhom.

Prav to trdno in dokončno predstavo o identiteti mora Harry Haller razbiti, preden vstopi v Čarobno gledališče, in to stori s smehom. Tako ne verjame in se norčuje iz vseh teh identitet, za katere je nekoč verjel, da ga določajo.

Morda vas bo zanimalo tudi: 25 kratkih romanov, ki jih morate prebrati.

Znaki

To so glavni liki romana.

Steppenwolf: Harry Haller

Harry Haller je moški, mlajši od petdeset let, ločen in osamljen. Je tudi velik intelektualec, ki ga zanima poezija in si je s pacifističnimi članki v letih pred drugo svetovno vojno pridobil veliko sovražnikov.

Harry živi v globinah svojega razuma in prezira pragmatični in površinski svet meščanstva ter preproste užitke življenja. Sam sebe imenuje stepski volk, obsojen na nerazumevanje in osamljenost ter razpet med svojo nasilno in živalsko platjo volka ter plemenitejšo platjo človeka.

Hermine (Armanda)

Je lepa mlada ženska, ki se spoprijatelji s Harryjem in živi za moške. Ima materinske instinkte, kar pokaže pri ravnanju s Harryjem. Zna uživati v življenju in živeti v trenutku ter skuša Harryja vsega tega naučiti, hkrati pa je ona tista, ki razume njegovo stran stepskega volka.

Paul

Je nadarjen glasbenik in Herminin prijatelj. zna igrati na vse instrumente in govori več jezikov. zelo priljubljen je v podzemlju užitkov. Harry ga opiše kot lepega, a površinskega moškega. je hedonist. v Čarobnem gledališču Paul igra nekakšnega razsvetljenega učitelja, ki se je naučil živeti.

Maria

Lepa mlada ženska, Herminina prijateljica in Harryjeva ljubica ter zelo dobra plesalka Maria Harryja prisili, da na novo spozna čutne in bolj banalne užitke življenja.

Film Stepni volk (1974)

Po knjigi je ameriški režiser Fred Haines posnel film s slovitim švicarskim klasikom Maxom von Sydowom (I), ki je igral tudi v klasiki Sedmi pečat (1957) režiserja Ingmarja Bergmana. V filmu je bila uporabljena najnovejša tehnologija vizualnih učinkov tistega časa. Film si lahko ogledate Stepni volk izpolnite spodaj.

O Hermannu Hesseju (1877-1962)

Rodil se je v Calwu v Nemčiji, njegovi starši so bili protestantski misijonarji. Pri trinajstih letih se je preselil v Basel v Švici, kjer je začel delati kot knjigotržec in svobodni novinar. Postal je švicarski državljan in se ustalil v Švici.

Pisal je pripovedi, prozo in poezijo. vse življenje se je spopadal z depresijo; študiral je Freuda, analiziral pa ga je tudi Jung. avtor je označen kot "iskalec", na njegova dela pa so vplivale duhovnost, filozofija in psihologija, zlasti kitajska in indijska filozofija.

Hesse je podpiral pacifistično miselnost. Med prvo svetovno vojno je zagotavljal knjige za vojne ujetnike. V času nacistične Nemčije so bila njegova dela prepovedana. Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado, saj so njegova dela zgled klasičnih humanitarnih idealov ter globine, poguma in visoke kakovosti njegovega literarnega sloga.

Portret Hermanna Hesseja

Dela Hermanna Hesseja

To so nekatera avtorjeva najbolj znana dela:

• Demian (1919)
• Siddhartha (1922)
• Stepni volk (1927)
• Narcis in Golmundo (1930)
• Potovanje na vzhod (1932)
• Igra s kroglicami (1943)